ZLET. Slovenski nacionalni jamboree. Že celo leto smo vedeli, da gremo. Veselili smo se, a nihče od nas ni vedel, kaj pričakovati. Na koncu, se je letošnjega ZLETA udeležilo 700 udeležencev, 200 prostovoljcev in 100 vodnikov.
Naš vod so sestavljali RBK-jevci Blažka, Veronika, Tevž, Marcel in Nejc. Ker nas je bilo premalo so se nam pridružili še Kristina, Lea, Jan in Tadej iz Rodu morskih viharnikov Portorož (RMV). Naša pot - tridnevni pohodni bivak - se je je začela v Šentjurju. Prvi večer smo uživali ob Šmartinskem jezeru, po poti smo vestno obnavljali zaloge Nutelle, številni vozniki pa so nam trobil, ko smo hodili: ali so nas pozdravljali ali se jezili na Marcela, ki je rolal, ostaja uganka. Zadnji večer bivaka je bil zelo zanimiv. Nebo se je zaprlo, začelo je bliskati in močno pihati. Komaj smo pobegnili do prve hiše, kjer smo prespali pod nadstreškom, od koder smo spremljali evakuacijo ostalih, ki si niso pravočasno našli pravega zavetja. Spoznavali smo se in spremljala nas je interpretacija Backa Jona Veronike in Nejca. Ob prihodu na ZLETni prostor so nas najprej napadli mediji, ki so želeli sočne podrobnosti o nevihti - na žalost jim nismo mogli dati snovi za senzacionalno novico. Ugotovili smo, da smo bili eni redkih, ki smo celo pot prehodili. Mmmmm. Na otvoritveni slovesnosti si je starešina obril brado, RBKjevci in RMVjevci pa smo na koncertu zažigali v prvi vrsti in noro uživali (na zaključni slovesnosti smo že vsi hitro pobegnili spati, ker smo bili tako utrujeni).
Nato so se začele različne delavnice na temo kritičnega mišljenja, stereotipov, Amnesty International, življenjskem krogu predmetov ipd. Obiskali so nas tudi starši - Bojana in Boris, Tevževa starša, pa tudi Koni, Zidi, Urban, velik Urban in Nejc. Ful so bli veseli, da so nas videli in poskrbeli so, da so to vedeli tudi vsi okrog. Čujko je ugotovil, da je tako kot bi bili v zaporu. Živimo v celicah, ven ne smemo, umazano je, kot bi bili na smetišču. Tri dopoldneve so udeleženci obiskovali izbrane delavnice in sicer je naš vod obiskoval delavnice programiranja, osnove ukulele, solarna elektrarna, pisanje pesmi, design thinking, escape tent, chain reaction in zasnova taborniške igre. Na prosti popoldan smo odšli na mestno kopališče, naročili pico in uživali na vodnih igralih. Ta dan je bil res super, saj smo se spet vsi družili. Obiskal nas je tudi predsednik Pahor, zato smo čakali v največji vročini v krojih, dolgih hlačah in zaprtih čevljih, da je priveslal čez jezero. Igrali smo tudi scoutball, nato pa »jabolko« (pobegnili) in se šli kopat. Naše punce so se udeležile turnirja v odbojki in osvojile odlično drugo mesto. Predzadnji večer smo se odpravili na bivak na Velenjski grad, kjer nas je čakala prava grajska fešta.
To je samo hiter pregled, kaj vse smo počeli, zgodilo pa se je še mnogo zanimivih stvari, ki jih bomo le stežka pozabili. Tisti, ki mislite, da veste kako zgleda poln Dixie, niste bili na ZLETu. Udeleženka ga je opisala kot »50 shades of brown«, dobil pa je celo svojo pesem.
Uau. Konec je. Poslovili smo se od naših novih prijateljev. Lahko bi ostali še mesece. Dobro vzdušje. Pozitivna energija. Petje od jutra do večera. Sicer ti po tolikšnem času Riptide že malce gre na živce, ampak vseeno. Druženje. Spoznavanje novih ljudi. Nič stresa. Zabava.
ZLET je bila res neverjetna izkušnja. Odštejmo hrano in organizacijo. Bilo je nepozabno. Toliko različnih ljudi na kupu, toliko idej, toliko pozitivizma, toliko povezovanja… Kot bi rekel Gregor: »Pa si srečna?« In ja, na ZLETu lahko rečem, da sem bila res srečna. Vsi smo bili srečni. Ali ni to glavno kar šteje?
Zapisala: Nina Gošnjak
Fotografije: Spletna stran ZLET, Nina Gošnjak
Naš vod so sestavljali RBK-jevci Blažka, Veronika, Tevž, Marcel in Nejc. Ker nas je bilo premalo so se nam pridružili še Kristina, Lea, Jan in Tadej iz Rodu morskih viharnikov Portorož (RMV). Naša pot - tridnevni pohodni bivak - se je je začela v Šentjurju. Prvi večer smo uživali ob Šmartinskem jezeru, po poti smo vestno obnavljali zaloge Nutelle, številni vozniki pa so nam trobil, ko smo hodili: ali so nas pozdravljali ali se jezili na Marcela, ki je rolal, ostaja uganka. Zadnji večer bivaka je bil zelo zanimiv. Nebo se je zaprlo, začelo je bliskati in močno pihati. Komaj smo pobegnili do prve hiše, kjer smo prespali pod nadstreškom, od koder smo spremljali evakuacijo ostalih, ki si niso pravočasno našli pravega zavetja. Spoznavali smo se in spremljala nas je interpretacija Backa Jona Veronike in Nejca. Ob prihodu na ZLETni prostor so nas najprej napadli mediji, ki so želeli sočne podrobnosti o nevihti - na žalost jim nismo mogli dati snovi za senzacionalno novico. Ugotovili smo, da smo bili eni redkih, ki smo celo pot prehodili. Mmmmm. Na otvoritveni slovesnosti si je starešina obril brado, RBKjevci in RMVjevci pa smo na koncertu zažigali v prvi vrsti in noro uživali (na zaključni slovesnosti smo že vsi hitro pobegnili spati, ker smo bili tako utrujeni).
Nato so se začele različne delavnice na temo kritičnega mišljenja, stereotipov, Amnesty International, življenjskem krogu predmetov ipd. Obiskali so nas tudi starši - Bojana in Boris, Tevževa starša, pa tudi Koni, Zidi, Urban, velik Urban in Nejc. Ful so bli veseli, da so nas videli in poskrbeli so, da so to vedeli tudi vsi okrog. Čujko je ugotovil, da je tako kot bi bili v zaporu. Živimo v celicah, ven ne smemo, umazano je, kot bi bili na smetišču. Tri dopoldneve so udeleženci obiskovali izbrane delavnice in sicer je naš vod obiskoval delavnice programiranja, osnove ukulele, solarna elektrarna, pisanje pesmi, design thinking, escape tent, chain reaction in zasnova taborniške igre. Na prosti popoldan smo odšli na mestno kopališče, naročili pico in uživali na vodnih igralih. Ta dan je bil res super, saj smo se spet vsi družili. Obiskal nas je tudi predsednik Pahor, zato smo čakali v največji vročini v krojih, dolgih hlačah in zaprtih čevljih, da je priveslal čez jezero. Igrali smo tudi scoutball, nato pa »jabolko« (pobegnili) in se šli kopat. Naše punce so se udeležile turnirja v odbojki in osvojile odlično drugo mesto. Predzadnji večer smo se odpravili na bivak na Velenjski grad, kjer nas je čakala prava grajska fešta.
To je samo hiter pregled, kaj vse smo počeli, zgodilo pa se je še mnogo zanimivih stvari, ki jih bomo le stežka pozabili. Tisti, ki mislite, da veste kako zgleda poln Dixie, niste bili na ZLETu. Udeleženka ga je opisala kot »50 shades of brown«, dobil pa je celo svojo pesem.
Uau. Konec je. Poslovili smo se od naših novih prijateljev. Lahko bi ostali še mesece. Dobro vzdušje. Pozitivna energija. Petje od jutra do večera. Sicer ti po tolikšnem času Riptide že malce gre na živce, ampak vseeno. Druženje. Spoznavanje novih ljudi. Nič stresa. Zabava.
ZLET je bila res neverjetna izkušnja. Odštejmo hrano in organizacijo. Bilo je nepozabno. Toliko različnih ljudi na kupu, toliko idej, toliko pozitivizma, toliko povezovanja… Kot bi rekel Gregor: »Pa si srečna?« In ja, na ZLETu lahko rečem, da sem bila res srečna. Vsi smo bili srečni. Ali ni to glavno kar šteje?
Zapisala: Nina Gošnjak
Fotografije: Spletna stran ZLET, Nina Gošnjak
RSS Feed
