Po petnajstih letih smo se člani Društva tabornikov Rod belega konja iz Slovenskih Konjic ponovno odpravili na travnik ob reki Kolpi, kjer so generacije otrok v preteklosti že taborile in dobivale svoje prve taborniške izkušnje. Danes grče, takrat še GG in PP, so seveda najprej nemo strmeli v za enkrat še prazen travnik in Kolpo ter zbirali spomine, vendar delo kliče, smo rekli in v petek 21. 7. 2017 začeli postavljati tabor, ki je do prihoda preostalih taborečih v nedeljo tik pred kosilom, dobil svojo pravo podobo. Res lep tabor smo imeli – kuhinjo s skladiščem in družabnim prostorom, jedilnico, dva štabna šotora na vsaki strani vhoda (Zidi je bil zadovoljen ;), ter v vrsti savice, tipiji in sahari. Na sredini pa seveda jambor z zastavo (včasih tudi z »gatkami«) in ognjiščem. In ko je kosilo, je ura ena, smo rekli, pojedli okusen obrok ter se z divjimi kriki pognali v osvežujočo Kolpo. In tako smo vsak dan do petka izvajali enak ritual – vstajanje ob pol osmih (najbolj pridni in vestni taborniki že kakšno uro prej), telovadba, zajtrk, umivanje zob, pospravljanje šotorov (to je predvsem Sizifovo delo), ocenjevanje šotorov, jutranji zbor, gozdne šole v vodovih kotičkih, kosilo, počitek, kopanje, popoldanske delavnice, malica, popoldanske delavnice in priprave na večerni program, večerja, večerni zbor in večerni program. In končno gremo spat (no vsaj večina ;).
Na vsakem taboru se zgodi nešteto stvari in tudi pri nas ni bilo nič drugače. Imeli smo ilegalca/e (to je ena ali več oseb, ki ves čas taborjenja samoiniciativno ali po navodilu kakšnega navihanega tabornika počne »nenavadne« stvari, seveda tako, da je nihče ne opazi – kar pa ni vedno lahko – a ne, Ervin/Diego/Buba/ilegalec/Impregnator – ja, nekateri taborniki so zelo vsestranski ;), ki so med drugim pred oba šotora, kjer so živeli vodniki navozili kup kamenja, na najvišjo točko vhoda obesili gatke starešine, privezali klopce k mizam v jedilnici, pa gatke neznanega lastnika privezali na zastavo tako, da sta oba kosa veselo plapolala čez dan, … Skratka, zabava zagotovljena ;). Hvala vsem ilegalcem, da ste nam popestrili že tako pester tabor!
Hrana – tukaj mogoče ne bi izgubljali besed, saj je za vsakodnevno javljanje v živo iz kuhinji po FB poskrbel glavni kuhar s svojimi sijajnimi kreacijami. Ne samo, da smo dobro in obilno jedli, imeli smo tudi nekaj privilegijev – dostave malice straži, polnočni prigrizek za vodnike, vsak dan po kosilu sladkarije, ... skratka, jedli smo veliko, dobro in zato gre velika zahvala Iretu in njegovemu kuharskemu vodu (vsak, ki je imel pet minut časa je bil po Iretovem navodilu že vključen ;).
Rojstni dan – tako je, na taboru smo že v nedeljo praznovali in sicer je lepe občutke ob dvanajstem rojstnem dnevu delil z nami David. In kaj se spodobi za rojstni dan – seveda torta in zanjo je poskrbel vod Veronike (Gal, Jaka, Juš, Fran, Jure in Urban), ki so naredili kar dve – čokoladno in vanilijevo ter s tem poskrbeli za presenečenje in storili prvi korak k osvojitvi veščine Kuhar 1 (v nadaljevanju so pripravili še eno sladico), zraven pa so bili deležni še hitrega tečaja obnašanja in ravnanja v kuhinji s strani Ireta (še mi smo mirno stali ;). Skratka, David, upam, da ti je tale rojstni dan ostal v lepem spominu!
Bivak – tole je bilo pa zanimivo. Začelo se je sicer zelo obetavno, v lepem in vročem vremenu, končalo pa malo prej, kot je bilo mišljeno in veliko veliko bolj mokro. Skratka, letos so se vodniki odločili, da bodo bivak izvedli po vodih vsak v svojem vodovem kotičku. Priprave na bivak so vedno stresne, ne samo za tiste, ki gredo ampak za tiste, ki ostanejo (za starešino je stresna že sama beseda bivak ;) in tudi tokrat ni bilo drugače. Po kakšni uri ali dveh, ko so se naši bivakovci le uspeli sestaviti, prešteti in spakirati (hvala Jerry za pomoč ;) so ob lepem sončnem vremenu odšli do svojih vodovih kotičkov, kjer so si (ali bolje: naj bi si) postavili bivak vreden imena, ki bi zagotavljal streho nad glavo in jih varoval pred soncem, dežjem in vetrom ;). No, nekateri so to naredili bolj, drugi pa malo manj spretno. Skratka, vodstvo tabora je obiskalo vse vode v njihovih kotičkih, jim prineslo še kakšno pozabljeno stvar in ...oreo čokoladi… za mirno noč ;). Kmalu pa je sonce ušlo za oblake, dvignil se je silen veter, ki je zapihal po vsej kolpski dolini, zgoraj na širnem nebu so se zbirali temni oblaki, oglasil se je grom in švigale so strele, ...ulil se je dež in … drug za drugim so taborniki pritekli v varno in suho zavetje tabora; topel čaj, suha oblačila in vroče hrenovke … kaj želiš še boljšega na bivaku? ... in potem smo na varnem in suhem spali do lepega sončnega jutra!
Solze – teh je bilo pravzaprav zelo malo glede na to, da smo imeli kar precejšnje število otrok, ki so bili sploh prvič na taboru in sploh prvič v naši družbi. Popolnoma normalno je, da kakšen tabornik/tabornica zvečer vsaj za majceno pogreša mamo (tudi midva s Čujkotom sva pogrešala svoji mami) in zraven spusti kakšno solzico. In kaj je pri tem nenavadno? Naša majcena »naj tabornica« Špela, ki je jokala ob odhodu – ker bi še ostala, ker tukaj je tako fajn ;). To pa je najlepša zahvala in priznanje za vse naše delo in trud!
Smeh – tega pa je bilo! In dobre volje, pa zbadanja (tistega prijetnega, seveda), pa norčij in neumnosti in še in še.
O taboru bi lahko napisali še marsikaj, pa o taborečih, vodnikih in vodstvu ampak, saj veste – kar se je zgodilo na taboru, naj na taboru tudi ostane. Če pa vas zanima še kaj, pa pridite naslednje leto z nami. Mi gremo, ker je bilo fajn!!!
Na svidenje prihodnje leto!
RBK: " Ko je kosilo, je ura ena!"
Zapisala: Kornelija Kodrič - Koni
Fotografije: Gregor Iršič - Ire, Aleš Pučnik - Punki, Urban Čuješ - Čujko, Nejc Kuster
Na vsakem taboru se zgodi nešteto stvari in tudi pri nas ni bilo nič drugače. Imeli smo ilegalca/e (to je ena ali več oseb, ki ves čas taborjenja samoiniciativno ali po navodilu kakšnega navihanega tabornika počne »nenavadne« stvari, seveda tako, da je nihče ne opazi – kar pa ni vedno lahko – a ne, Ervin/Diego/Buba/ilegalec/Impregnator – ja, nekateri taborniki so zelo vsestranski ;), ki so med drugim pred oba šotora, kjer so živeli vodniki navozili kup kamenja, na najvišjo točko vhoda obesili gatke starešine, privezali klopce k mizam v jedilnici, pa gatke neznanega lastnika privezali na zastavo tako, da sta oba kosa veselo plapolala čez dan, … Skratka, zabava zagotovljena ;). Hvala vsem ilegalcem, da ste nam popestrili že tako pester tabor!
Hrana – tukaj mogoče ne bi izgubljali besed, saj je za vsakodnevno javljanje v živo iz kuhinji po FB poskrbel glavni kuhar s svojimi sijajnimi kreacijami. Ne samo, da smo dobro in obilno jedli, imeli smo tudi nekaj privilegijev – dostave malice straži, polnočni prigrizek za vodnike, vsak dan po kosilu sladkarije, ... skratka, jedli smo veliko, dobro in zato gre velika zahvala Iretu in njegovemu kuharskemu vodu (vsak, ki je imel pet minut časa je bil po Iretovem navodilu že vključen ;).
Rojstni dan – tako je, na taboru smo že v nedeljo praznovali in sicer je lepe občutke ob dvanajstem rojstnem dnevu delil z nami David. In kaj se spodobi za rojstni dan – seveda torta in zanjo je poskrbel vod Veronike (Gal, Jaka, Juš, Fran, Jure in Urban), ki so naredili kar dve – čokoladno in vanilijevo ter s tem poskrbeli za presenečenje in storili prvi korak k osvojitvi veščine Kuhar 1 (v nadaljevanju so pripravili še eno sladico), zraven pa so bili deležni še hitrega tečaja obnašanja in ravnanja v kuhinji s strani Ireta (še mi smo mirno stali ;). Skratka, David, upam, da ti je tale rojstni dan ostal v lepem spominu!
Bivak – tole je bilo pa zanimivo. Začelo se je sicer zelo obetavno, v lepem in vročem vremenu, končalo pa malo prej, kot je bilo mišljeno in veliko veliko bolj mokro. Skratka, letos so se vodniki odločili, da bodo bivak izvedli po vodih vsak v svojem vodovem kotičku. Priprave na bivak so vedno stresne, ne samo za tiste, ki gredo ampak za tiste, ki ostanejo (za starešino je stresna že sama beseda bivak ;) in tudi tokrat ni bilo drugače. Po kakšni uri ali dveh, ko so se naši bivakovci le uspeli sestaviti, prešteti in spakirati (hvala Jerry za pomoč ;) so ob lepem sončnem vremenu odšli do svojih vodovih kotičkov, kjer so si (ali bolje: naj bi si) postavili bivak vreden imena, ki bi zagotavljal streho nad glavo in jih varoval pred soncem, dežjem in vetrom ;). No, nekateri so to naredili bolj, drugi pa malo manj spretno. Skratka, vodstvo tabora je obiskalo vse vode v njihovih kotičkih, jim prineslo še kakšno pozabljeno stvar in ...oreo čokoladi… za mirno noč ;). Kmalu pa je sonce ušlo za oblake, dvignil se je silen veter, ki je zapihal po vsej kolpski dolini, zgoraj na širnem nebu so se zbirali temni oblaki, oglasil se je grom in švigale so strele, ...ulil se je dež in … drug za drugim so taborniki pritekli v varno in suho zavetje tabora; topel čaj, suha oblačila in vroče hrenovke … kaj želiš še boljšega na bivaku? ... in potem smo na varnem in suhem spali do lepega sončnega jutra!
Solze – teh je bilo pravzaprav zelo malo glede na to, da smo imeli kar precejšnje število otrok, ki so bili sploh prvič na taboru in sploh prvič v naši družbi. Popolnoma normalno je, da kakšen tabornik/tabornica zvečer vsaj za majceno pogreša mamo (tudi midva s Čujkotom sva pogrešala svoji mami) in zraven spusti kakšno solzico. In kaj je pri tem nenavadno? Naša majcena »naj tabornica« Špela, ki je jokala ob odhodu – ker bi še ostala, ker tukaj je tako fajn ;). To pa je najlepša zahvala in priznanje za vse naše delo in trud!
Smeh – tega pa je bilo! In dobre volje, pa zbadanja (tistega prijetnega, seveda), pa norčij in neumnosti in še in še.
O taboru bi lahko napisali še marsikaj, pa o taborečih, vodnikih in vodstvu ampak, saj veste – kar se je zgodilo na taboru, naj na taboru tudi ostane. Če pa vas zanima še kaj, pa pridite naslednje leto z nami. Mi gremo, ker je bilo fajn!!!
Na svidenje prihodnje leto!
RBK: " Ko je kosilo, je ura ena!"
Zapisala: Kornelija Kodrič - Koni
Fotografije: Gregor Iršič - Ire, Aleš Pučnik - Punki, Urban Čuješ - Čujko, Nejc Kuster
